Spominska slovesnost ob 70. letnici ustanovitve Šlandrove brigade (4.8.2013)
Dopoldan je potekala spominska slovesnost v spomin 70. obletnice ustanovitve VI. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade »Slavka Šlandra«, ki jo je v Motniku pripravilo Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik v sodelovanju z Združenji borcev za vrednote NOB Domžale, Celje, Mozirje in Žalec ter Odborom skupnosti borcev VI. SNOUB »Slavka Šlandra«.
VI. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada »Slavka Šlandra« oziroma Šlandrova brigada je bila ustanovljena 6. avgusta 1943 z namenom, da nemškim okupacijskim enotam onemogoča prometne zveze v Črnem grabnu, Tuhinjski dolini in Zgornji Savinjski dolini. To je bila brigada v sestavi narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije. Mladinke, mladinci, sinovi, hčere, žene in možje, ki so se zbrali na Šipku pred 70. leti, so bili zavedni slovenski domoljubi. Branili so slovensko besedo in imeli cilj, preživeti in premagati sovražnika, ki je teptal slovenski narod.
VI. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada »Slavka Šlandra« oziroma Šlandrova brigada je bila ustanovljena 6. avgusta 1943 z namenom, da nemškim okupacijskim enotam onemogoča prometne zveze v Črnem grabnu, Tuhinjski dolini in Zgornji Savinjski dolini. To je bila brigada v sestavi narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije. Mladinke, mladinci, sinovi, hčere, žene in možje, ki so se zbrali na Šipku pred 70. leti, so bili zavedni slovenski domoljubi. Branili so slovensko besedo in imeli cilj, preživeti in premagati sovražnika, ki je teptal slovenski narod.
Ustanovitev Šlandrove brigade v izvedbi KZD Triglav
Po zvokih Zdravljice v izvedbi Partizanskega pevskega zbora Ljubljana je zbrane pozdravil župan Marjan Šarec: »To so bili časi mnogih neprespanih noči, premraženih noči, mnogih prehojenih poti in mnogih ciljev, ki so bili kasneje tudi uresničeni. Vsi žal ne, a velika večina gotovo. Pozdravljam vas s ponosom v občini Kamnik, na območju Tuhinjske doline, pod Menino planino, pod planino junakov, kjer je bilo kar nekaj borb in tudi kar nekaj padlih. Danes je to zgolj davni spomin, a kaj lahko bi se pripetilo, da se to zgodi še enkrat. Tudi današnji čas nas sprašuje koliko smo pripravljeni dati za domovino. Ali smo pripravljeni stopiti skupaj, prijeti puške v roke in iti v odpor proti takšnemu ali drugačnemu sovražniku. Tovarišice in tovariši, želim vam lepo proslavo z mislijo na vse tovariše, ki so dali vse, kar so mogli, da je naša domovina svobodna. Tovariši, hvala vam!«
K mikrofonu je nato stopil komandant takratnega operativnega štaba Šlandrove brigade Franc Sever Franta in poudaril, da jih je bilo okoli 740 borcev, od tega 400 neoboroženih, neopremljenih za boj. »Od vseh teh, nas je ostala še dobra desetina. V imenu te desetine in v imenu 4.700 Šlandrovcev, ki danes niso več med nami, se vam zahvaljujem za razumevanje, spoštovanje, negovanje in prenašanje vrlin bork in borcev VI. brigade Slavka Šlandra na mlade rodove.«
Po zvokih Zdravljice v izvedbi Partizanskega pevskega zbora Ljubljana je zbrane pozdravil župan Marjan Šarec: »To so bili časi mnogih neprespanih noči, premraženih noči, mnogih prehojenih poti in mnogih ciljev, ki so bili kasneje tudi uresničeni. Vsi žal ne, a velika večina gotovo. Pozdravljam vas s ponosom v občini Kamnik, na območju Tuhinjske doline, pod Menino planino, pod planino junakov, kjer je bilo kar nekaj borb in tudi kar nekaj padlih. Danes je to zgolj davni spomin, a kaj lahko bi se pripetilo, da se to zgodi še enkrat. Tudi današnji čas nas sprašuje koliko smo pripravljeni dati za domovino. Ali smo pripravljeni stopiti skupaj, prijeti puške v roke in iti v odpor proti takšnemu ali drugačnemu sovražniku. Tovarišice in tovariši, želim vam lepo proslavo z mislijo na vse tovariše, ki so dali vse, kar so mogli, da je naša domovina svobodna. Tovariši, hvala vam!«
K mikrofonu je nato stopil komandant takratnega operativnega štaba Šlandrove brigade Franc Sever Franta in poudaril, da jih je bilo okoli 740 borcev, od tega 400 neoboroženih, neopremljenih za boj. »Od vseh teh, nas je ostala še dobra desetina. V imenu te desetine in v imenu 4.700 Šlandrovcev, ki danes niso več med nami, se vam zahvaljujem za razumevanje, spoštovanje, negovanje in prenašanje vrlin bork in borcev VI. brigade Slavka Šlandra na mlade rodove.«
|
Slavnostna govornica in poslanka Državnega zbora Republike Slovenije dr. Ljubica Jelušič je v svojem nagovoru poudarila, da smo Slovenci za svojo domovino prelili že veliko krvi, in da nikoli ne moremo dopustiti, da bi se ta naša domovina izgubila v prerivanjih za ekonomsko ali finančno preživetje. "Spoštovane gospe in gospodje, dragi tovariši in tovarišice, zbrali smo se v počastitev 70-letnice ustanovitve ene izmed slovenskih narodnoosvobodilnih brigad, ki je zaradi svoje izjemne vloge dobila naziv udarna. Gre za 6. Brigado, ki so jo ob načrtovanju poimenovali z delovnim naslovom Štajerska brigada, ki naj bi skupaj s kasneje ustanovljenim štajerskim odredom tvorila glavne taktično-operativne partizanske sile na Štajerskem. Glavni štab NOV in POS je 14. julija 1943 dal nalogo štabu 4. Operativne cone, da takoj osnuje novo brigado, imenoval je tudi prvega komandanta Janka Sekirnika-Simona in politkomisarja Mitjo Ribičiča-Cirila, ter njuna namestnika. Na zborno mesto na Šipku nad Blagovico so 6. Avgusta prišli Kamniški, Zasavski, in Savinjski bataljon. Skupaj so šteli 350 starih borcev in okrog 400 novincev, imeli pa so le 287 pušk in 12 strojnic. Ti podatki pokažejo, da je bila mobilizacija zelo uspešna, oborožitev pa je bila pereč problem.
Na postroju 6. avgusta so preoblikovali bataljone tako, da so imeli približno enako borcev. Na postroju je razloge za oblikovanje brigade pojasnil politkomisar Mitja Ribičič-Ciril. Izpostavil je pomen ustanovitve brigade na območju, ki ga je Hitler hotel vključiti v nemški rajh, s čimer bo mogoče tudi na Štajerskem napadati utrjene postojanke in izbojevati svobodno ozemlje. Brigado naj bi poimenovali po Slavku Šlandru, predvojnem organizatorju partijskih organizacij na Štajerskem ter začetniku oboroženega boja. |
Gestapovci so ga ustrelili že 24. avgusta 1941. Politkomisar je pojasnil, da brigade niso več vezane na določen teren kot odredi. Sabotaže in mobilizacijo naj bi prevzele manjše terenske čete, brigada pa je enota za manevriranje, ki se posveča napadom na večje postojanke in večjim akcijam. Govoru politkomisarja je sledila prisega, v kateri so borci prisegli pri časti svojega naroda, da se bodo borili proti okupatorjem in domačim izdajalcem do končne zmage. Brigada se je takoj po formiranju premaknila na Menino planino, kjer je ustanovitev proslavila z velikim mitingom. Premiki brigade so bili potrebni, da bi se izognili morebitni nemški hajki, saj je bilo v enoti veliko neoboroženih novincev. Že 14. avgusta so enote doživele ognjeni krst, od takrat dalje pa vse do osvoboditve je bila brigada nenehno v premiku in spopadih. Jeseni 1943 ni nobeni drugi brigadi v Sloveniji uspelo toliko ofenzivnih akcij kot prav Šlandrovi brigadi.Brigada je zaradi ofenzivnosti in uspešnih akcij že kmalu dobila naziv udarna brigada. Poleg bojnih akcij je nenehno skrbela za mobilizacijo novih borcev, njihovo vojaško usposabljanje in politično vzgojo. Izvajala je tudi rekvizicije za potrebe preskrbe svojih borcev z orožjem, strelivom in prehrano. Imela je razvito kulturno prosvetno dejavnost, v njej je deloval eden najboljših medvojnih in povojnih slovenskih pesnikov Peter Levec – Boris.
Za razumevanje pomena takšne enote, kot je bila Šlandrova udarna brigada, moramo razložiti nekaj pomembnih dejstev, ki so značilna za slovenski partizanski boj v celoti. Najprej, brigada je nastala v času, ko so se anglo-ameriški zavezniki izkrcali na Siciliji in pričakovalo se je padec fašistične Italije. To je pomenilo novo evropsko bojišče, partizanski borci pa so z vezavo nemških sil na slovenskem ozemlju nase pripomogli k manjšim pritiskom na zaveznike v Italiji. Glavni štab NOV in POS je brigade že ustanovil v ljubljanski pokrajini in na Primorskem, s Šlandrovo brigado pa se je obdobje manevrskih enot začelo tudi na Štajerskem in Gorenjskem. S tem so slovenski partizani dokazali, da so del skupnega evropskega odporniškega gibanja in da so njihove akcije usklajene z antifašističnimi zavezniki.
Partizanske brigade, ki so se posebej izkazale s svojo ofenzivnostjo in uspešnimi akcijami, so dobile naziv udarne brigade. Tega izraza partizansko gibanje v drugih delih nekdanje Jugoslavije ni poznalo. Šlo pa je za naziv, ki je primerljiv z nazivom proletarska brigada. Okrog tega je bilo nekaj sporov med slovenskim glavnim in jugoslovanskim vrhovnim štabom. Namreč – ko so leta 1942 prišli iz Vrhovnega štaba svetovalci v Slovenijo, češ, da je slovenski partizanski boj premalo vojaško organiziran, so hoteli brigade poimenovati proletarske, s čimer pa se slovenske enote niso strinjale. Namesto poudarjanja delavske narave enot so v Sloveniji poudarjali njihove bojne uspehe, zato naziv udarne brigade.
Šlandrova brigada je v letu 1943 večino akcij usmerila proti nemškim postojankam, tovarnam in prometnicam, septembra je izvedla osvoboditev Novega mesta in razorožitev italijanske vojske, v letu 1944 pa se je del njenega boja usmeril na spopade z dobro organiziranimi in opremljenimi domobranci ter vermani. Brigadi je bilo najhuje v zimah 1943/44 in 1944/45, ko je zmanjkovalo hrane in streliva, sovražnikovi napadi pa so bili pogosti in osredotočeni. To je trajalo vse dokler niso v svojih vrstah odkrili agentov gestapa, ki so jih po odkritju likvidirali. Zadnji boj brigade je bil 21. maja 1945 na Koroškem, kjer so se spopadli z skupino ustašev. Potem pa so se začele mirnodobne naloge brigade in skupaj s 14. Divizijo NOV in POS je bila na ukaz Vrhovnega štaba premeščena v Vojvodino.
Tako se je končalo obdobje slovenskega partizanskega gibanja ter tudi graditve slovenskih vojaških tradicij. Vse do ustanovitve teritorialne obrambe leta 1968 so tradicije slovenske partizanske vojske tonile v pozabo. Ob osamosvojitvi leta 1991 so bili prav partizanski borci polni upanja, da poslej slovenske vojske nikoli več nihče ne bo izruval iz njenega domačega okolja in jo pošiljal daleč stran od domovine. Zaradi svojih slabih izkušenj ob koncu druge svetovne vojne so bili vedno, ko je SV šla na tuje, najbolj skeptični prav nekdanji borci. Kljub temu so bili borci vedno najbolj tesni zavezniki in podporniki Slovenske vojske, ki je danes v samem vrhu po zaupanju med institucijami. To naravno vez med partizanskimi borci in borci za osamosvojitev Slovenije ter sedanjo Slovensko vojsko poskušajo nekateri zabrisati z zaničevalnim odnosom do partizanskih praporov, ki da nosijo rdečo zvezdo kot simbol totalitarizma.
Rdečo zvezdo so partizani začeli uporabljati oktobra 1941 kot znak solidarnosti in zavezništva z Rdečo armado, pa še to so prišili na slovensko triglavko kot pokrivalo. Na območju 4. Operativne cone je bilo veliko predstavnikov tujih, angleških in ameriških vojaških misij pri partizanskih enotah. Nikoli ni bilo slišati, da bi se bodisi takrat, bodisi po vojni, ko so obiskovali pomnike svojih misij v Sloveniji, pritoževali nad rdečo zvezdo. Ko sedanja Rusija organizira slovesnosti v počastitev dogodkov iz druge svetovne vojne, se tudi uporablja rdeča zvezda na praporih in nobenemu tujemu državniku, ki je povabljen na dogodek, ne pride na misel, da bi se zmrdoval nad rdečo zvezdo.
Če bi se komu med nami kdaj v srce naselil dvom glede tega, kaj je bilo prav in kdo je bil na pravi strani v drugi svetovni vojni, bo najbolje, da se napoti od spomenika do spomenika v naši domovini. Veliko jih je prav na območju kamniških planin in dolin, in vsi so vzorno urejeni. Prav vsak je del zgodbe o partizanskem boju in s tem del mozaika vojne za domovino. In naj se spomni na Petra Levca, katerega pesmi štejemo med klasiko domovinske lirike, zagotovo se vsi spomnimo naslednjih verzov:
Za razumevanje pomena takšne enote, kot je bila Šlandrova udarna brigada, moramo razložiti nekaj pomembnih dejstev, ki so značilna za slovenski partizanski boj v celoti. Najprej, brigada je nastala v času, ko so se anglo-ameriški zavezniki izkrcali na Siciliji in pričakovalo se je padec fašistične Italije. To je pomenilo novo evropsko bojišče, partizanski borci pa so z vezavo nemških sil na slovenskem ozemlju nase pripomogli k manjšim pritiskom na zaveznike v Italiji. Glavni štab NOV in POS je brigade že ustanovil v ljubljanski pokrajini in na Primorskem, s Šlandrovo brigado pa se je obdobje manevrskih enot začelo tudi na Štajerskem in Gorenjskem. S tem so slovenski partizani dokazali, da so del skupnega evropskega odporniškega gibanja in da so njihove akcije usklajene z antifašističnimi zavezniki.
Partizanske brigade, ki so se posebej izkazale s svojo ofenzivnostjo in uspešnimi akcijami, so dobile naziv udarne brigade. Tega izraza partizansko gibanje v drugih delih nekdanje Jugoslavije ni poznalo. Šlo pa je za naziv, ki je primerljiv z nazivom proletarska brigada. Okrog tega je bilo nekaj sporov med slovenskim glavnim in jugoslovanskim vrhovnim štabom. Namreč – ko so leta 1942 prišli iz Vrhovnega štaba svetovalci v Slovenijo, češ, da je slovenski partizanski boj premalo vojaško organiziran, so hoteli brigade poimenovati proletarske, s čimer pa se slovenske enote niso strinjale. Namesto poudarjanja delavske narave enot so v Sloveniji poudarjali njihove bojne uspehe, zato naziv udarne brigade.
Šlandrova brigada je v letu 1943 večino akcij usmerila proti nemškim postojankam, tovarnam in prometnicam, septembra je izvedla osvoboditev Novega mesta in razorožitev italijanske vojske, v letu 1944 pa se je del njenega boja usmeril na spopade z dobro organiziranimi in opremljenimi domobranci ter vermani. Brigadi je bilo najhuje v zimah 1943/44 in 1944/45, ko je zmanjkovalo hrane in streliva, sovražnikovi napadi pa so bili pogosti in osredotočeni. To je trajalo vse dokler niso v svojih vrstah odkrili agentov gestapa, ki so jih po odkritju likvidirali. Zadnji boj brigade je bil 21. maja 1945 na Koroškem, kjer so se spopadli z skupino ustašev. Potem pa so se začele mirnodobne naloge brigade in skupaj s 14. Divizijo NOV in POS je bila na ukaz Vrhovnega štaba premeščena v Vojvodino.
Tako se je končalo obdobje slovenskega partizanskega gibanja ter tudi graditve slovenskih vojaških tradicij. Vse do ustanovitve teritorialne obrambe leta 1968 so tradicije slovenske partizanske vojske tonile v pozabo. Ob osamosvojitvi leta 1991 so bili prav partizanski borci polni upanja, da poslej slovenske vojske nikoli več nihče ne bo izruval iz njenega domačega okolja in jo pošiljal daleč stran od domovine. Zaradi svojih slabih izkušenj ob koncu druge svetovne vojne so bili vedno, ko je SV šla na tuje, najbolj skeptični prav nekdanji borci. Kljub temu so bili borci vedno najbolj tesni zavezniki in podporniki Slovenske vojske, ki je danes v samem vrhu po zaupanju med institucijami. To naravno vez med partizanskimi borci in borci za osamosvojitev Slovenije ter sedanjo Slovensko vojsko poskušajo nekateri zabrisati z zaničevalnim odnosom do partizanskih praporov, ki da nosijo rdečo zvezdo kot simbol totalitarizma.
Rdečo zvezdo so partizani začeli uporabljati oktobra 1941 kot znak solidarnosti in zavezništva z Rdečo armado, pa še to so prišili na slovensko triglavko kot pokrivalo. Na območju 4. Operativne cone je bilo veliko predstavnikov tujih, angleških in ameriških vojaških misij pri partizanskih enotah. Nikoli ni bilo slišati, da bi se bodisi takrat, bodisi po vojni, ko so obiskovali pomnike svojih misij v Sloveniji, pritoževali nad rdečo zvezdo. Ko sedanja Rusija organizira slovesnosti v počastitev dogodkov iz druge svetovne vojne, se tudi uporablja rdeča zvezda na praporih in nobenemu tujemu državniku, ki je povabljen na dogodek, ne pride na misel, da bi se zmrdoval nad rdečo zvezdo.
Če bi se komu med nami kdaj v srce naselil dvom glede tega, kaj je bilo prav in kdo je bil na pravi strani v drugi svetovni vojni, bo najbolje, da se napoti od spomenika do spomenika v naši domovini. Veliko jih je prav na območju kamniških planin in dolin, in vsi so vzorno urejeni. Prav vsak je del zgodbe o partizanskem boju in s tem del mozaika vojne za domovino. In naj se spomni na Petra Levca, katerega pesmi štejemo med klasiko domovinske lirike, zagotovo se vsi spomnimo naslednjih verzov:
|
»O domovina, smo te ljubili dovolj?
Kako bi te mogli ljubiti še bolj! Saj tisočkrat mokri in lačni, prezebli Braneč te že vsak smo razor prehodili, tipaje pred sabo ob temnih nočeh. Na Pohorju in po Zasavskih bregéh smo trupla prijateljev naših zagrebli. Je kje še kak drobec slovenske prsti, kjer naša ni kanila kri?« (Peter Levec – Boris, iz pesmi Naša Ljubezen) |
|
Tovariši in tovarišice, smo sredi razgretega poletja in pripravljamo se na vročo jesen. Vroče bo zaradi prazne državne malhe! Naj nam spomin na Šlandrovo brigado, udarno pest partizanskega boja, pomaga pri zavedanju, da smo Slovenci za svojo domovino prelili že veliko krvi, in da nikoli ne moremo dopustiti, da bi se ta naša domovina izgubila v prerivanjih za ekonomsko ali finančno preživetje. Da bi nas odpljusknilo s sveta zato, ker smo bili slabi gospodarji na svoji zemlji, prepojeni s krvjo dedov, ki jih ni ustavila vojaška premoč sovraga in domačih izdajalcev? Če je ostalo kaj ponosa v nas, se ne smemo vdati. V pesmi Petra Levca, ki je postala himna Šlandrove brigade, je verz, ki pravi: »Zapoj mitraljez, grmite rafali! Naj čuti sovražnik naš silni zalet!« (Peter Levec – Boris)
Zdaj bi spet potrebovali ta silni zalet!
Zdaj je treba biti udaren (ne proletarec, kar smo v Sloveniji vedno razumeli kot prodajalec svojega dela), zdaj se je treba z vso vero in trdnostjo spopasti z ekonomskimi negotovostmi! Morda je še kaj krvi Šlandrovcev v nas! Srečno, tovariši!
V kulturnem delu slovesnosti so nastopili Partizanski pevski zbor iz Ljubljane pod vodstvom prof. Franca Gornika in recitatorska skupina Kulturnega društva Motnik.
Zdaj bi spet potrebovali ta silni zalet!
Zdaj je treba biti udaren (ne proletarec, kar smo v Sloveniji vedno razumeli kot prodajalec svojega dela), zdaj se je treba z vso vero in trdnostjo spopasti z ekonomskimi negotovostmi! Morda je še kaj krvi Šlandrovcev v nas! Srečno, tovariši!
V kulturnem delu slovesnosti so nastopili Partizanski pevski zbor iz Ljubljane pod vodstvom prof. Franca Gornika in recitatorska skupina Kulturnega društva Motnik.
Vir: Kamnik.si
