Legenda o Motniškem polžu
Foto: Turistično društvo Motnik
Skozi zgodovino sej je okoli Motnika in njegovega polža spletlo kar nekaj pripovedk, šaljivk in zbadljivk. Kar nekaj različic legende o Motniške polžu je zapisanih, mnogo jih je, verjamem, še v glavah naših babic ali prababic. Zato sem se odločil malo raziskati in zapisati čim več različic omenjene legende o mogočnem Motniškem polžu.
Mimogrede, Motničani smo še vedno znani kot ''Povžarji''.
Mimogrede, Motničani smo še vedno znani kot ''Povžarji''.
Zgodovina motniškega polža
(Stara povest, na novo predelana; spisal Andrejčekov Jože.)
Župan oče Burkeljca so kupili na sejmu v Kozjem potoku mladega janca, da bi ga zaklali za velikonočne praznike. Ker pa je janec še sem ter tje rebra kazal, čeravno je imel veliko volne, sklenili so ga še nekoliko porediti; zatorej ga izroče svojemu sinu Jakeljnu, da bi ga pridno gonil na pašo v Staro reber ter ga popravil še nekoliko, kolikor mu manjka.
Jakelj, županov sinek, navezal je janca na motvoz, ter ga gonil vsako jutro in popoldne pridno v Staro reber, kjer je bilo mnogo resnjaka. - Neko popoldne je pasel ravno ob plotu za lazom soseda Mihata Krivorepca ter premišljeval, kako dobro bo o velikej noči obirati kosti rojenega bročeta, ko se zbudi naenkrat huda strast poželjivosti v porednem jancu. Urno jame mahati z repkom, povzdigne glavo in ko bi trenil, smukne jo čez trnjev plot v sosedovo rž, ter potegne uborega Jakeljna za seboj. - Ubogi Jakelj dolgo ni vedel, kaj se je ž njim zgodilo, tako je bil preplašen; še le ko je zapazil, da ga je janec opraskal po rokah s parklji ter mu trnje raztrgalo in izvleklo iz-za hlač umazano srajco, jel je tako nezarensko vpiti in tuliti, da so vse vrane zbežale ž njive na bližnje smreke.
Sosed Krivorepec je na drugej strani laza gnoj trosil, da bi si krompir posadil, zaslišavši pa krik od plota sem, teče gledat, kaka nesreča se godi v njegovem lazu. Ko pa zagleda dečka z jancem vred v rži, stisne nehote bolj krepko gnojne vile v roke in jame rohneti na vso moč: »Ti potepuh ti mali, ti rabeljska bojazen zakaj si mi popasel ozimno rž? Ko ne bi bil županov sin, koj bi te nabodel z jancem vred na gnojne vile ter obesil vse skupaj na kol, da bi se ondi obadva pokorila.« To rekši zgrabi dečka za lase in janca za rep, ter vrže vse skupaj čez plot na drugo stran.
Ko Jakelj zvečer domu prižene, devali so mati ravno mlečno kašo v skledo ter jo s kuhalnico mešali, da bi se prej ohladila. Jakelj si obrise z unazanim rokavom objokane oči in začne tožiti materi, kaj se je janec pregrešil in kako ga je sosed Krivorepec lasal. Da bi mati bolj gotovo verjeli, jame še ihteti in potem na ves glas tako bolestno zajoče, kakor bi se mu bil piskrec ubil.
Kako so mati vdelovali, zaslišavši sinčekovo tožbo, ni moč popisati; gotovo bi bila vsa vas zvedela in skupaj zdrdrala na pomagaj, ko ne bi bila županova hiša precej daleč v strani.
Zvečer pri večerji se je začel še le pravi pomenek. Oče župan so koj poslali po soseda Krivorepca, kot zatoženca, Anžeta Naduhovca in Gašperja Nepotrebuježa, kot priči, da bi se ta reč po sodnijskih postavah dovršila.
Vsi trije možje so se zbrali praznično oblečeni pri županu, ko so ravno oče Burkeljca zadnji krompir pojedli in z leseno žlico postrgali veliko skledo, v kterej se je še držala sem in tje kaka betvica mlečne kaše.
»Naš predobri oče, župan Burkeljca!« pričel je Krivorepec, ko si je nekoliko oddehnil, »vi ste me poklicali, da bi resnico govoril in se opravičil, zakaj sem vašega sina lasal in vašega janca - za rep čez plot vrgel. Le počakajte, bom vse povedal: Jaz sem v lazu gnoj trosil na pšenišči, da bi krompir posadil, in ravno sem premišljeval, kako se mi je lepo rž ponesla, da ni kar nič pozebla, in zračunil sem, da je bo najmanj polpeti mernik, če je toča ne vzeme, ali pa če še kak mraz ne pride, ko slišim grozni jok in vpitje za svojim plotom. Nehote stisnem vile v pest in tečem gledat, kaj bi bilo, pa mislite si! Vaš sin Jakelj z jancem vred se je valjal po rži meni nič tebi nič, ko ne bi se godila nikakoršna škoda. Presneta kvara! več sta mi je pomečkala, nego za deset bokalov, in janec je je tudi nekaj pojedel, ker je imel še nekaj bilek v gobčeku, ko sem tje prišel.«
»No, kako je bilo pa potlej?« prašajo oče župan moško.
»I no, Jakeljna sem zgrabil za lase, janca pa za rep in lop! ju treščim čez plot; kajti vedel sem dobro, da mi oče župan ne bodo povrnili pomendrane in popasene rži, torej sem si mislil: najbolje bo, če si sam nekoliko zadostiš.«
»Kaj bosta pa vidva, rekla moža?« prašajo župan zraven stoječi priči.
»Da je Krivorepčeva rž res pomendrana in popasena, in da se mu je zgodila velika škoda,« začneta obadva h krati modrovati. »Ker pa je tudi vaš sin bil lasan in od janca in trnja opraskan, in ker je janec pustil v trnji nekaj volne, ktere mu ne more nihče več povrniti, zatorej se ta reč nekoliko poravna, namreč: vsi skupaj so nekaj pregrešili.« -
»Prav imata moža,« prično zopet župan, »vsi so krivi, najbolj pa janec, ker je prvi pričel in je še mojega sina zapeljal v pregreho, zatorej zasluži, da ga ne bomo nič več redili, ampak še pred veliko nočjo obrali njegova rebra in stegni, kožo pa porabili za irhaste hlače.
Drugo jutro je visel že nespametni janec v Burkeljčevi veži za pete in njegov drob je ležal v pomijalniku pred pragom. Oče župan so bili kratkih besedi pa tudi kratkih misli.
Zvečer so ravno večerjali s kislo repo vred jančeva stegna, ko pride v hišo berač Rokomavh, znani čarodejnik, ki je že obhodil pol sveta.
»Bog vam žegnaj! - kaj pa večerjate, oče župan?« praša berač, pogledavši na mizo.
»Pregrešnega janca smo zaklali, ki je škodo delal na sosedovej, njivi in je Jakeljna vsega opraskal«, reko župan.
»Prav ste storili nemerkaju, da ste mu polomili kosti.« - Po večerji prične berač Rokomavh blizo tako-le modrovati: »Oče župan Burkeljca! ker ste velikonočno jagnje že povečerjali in se je še le post prav za prav začel, torej vam prinesem neko drugo žival iz daljnih krajev, ktera se da jako dobro zrediti ob kratkem času in je potem prav dobra jed.«
»Pokaži jo, kakošna pa je? Kje jo imaš?« jame pozvedovati vsa županova družina.
»Tu-le jo imam«, pravi berač in izvleče iz mavhe velicega polža.
»Ovbe pojdi, to je polž!« zavzemo se mati županja.
»A, kaj pa da, polž; se ve da je polž, pa kakošen. Taki polži dobe se le v jutrovej deželi, so prav našim podobni, dokler so mladi, potlej pa zrastejo, rečem da veči, nego je bil vaš janec. Ta je še le štirinajst dni star, v dveh tednih se bo porodil, da bo kaj. Razun tega pa je krotka živalca, nikomur nič noče, in Jakelj jo bo lehko krmil in nigdar ga ne bo opraskala, kot hudomušni janec.«
»Taka tedaj je ta nemarast; le poglej no, kaj se po svetu vsega ne dobo; tako-le je le, vse je mogoče! - Koliko ti pa dam za-nj, Jurij, pa ga boš kar tukaj pustil?« vprašajo župan.
»I koliko? čemu se bova dolgo pogajala: pet mesenih klobas, pa nekoliko jančevega loja, da si bom črevlje namazal, pa je rajtenga storjena; saj mene nič ne stane ta žival, samo nositi sem jo moral dolgo iz jutrove dežele. Vam jo dam tako ceno, ker ste vi, drugemu bi je pa ne.«
Kupčija je bila storjena. Jurij Rokomavh je vzel klobase in loj, ter šel - Bog te obvaruj, ni ga več, - oče župan pa so imeli polža v reji za veliko noč.
Koj drugo jutro ga je nesel Jakelj ven na trato, da bi se pasel, ter ga privezal na motvoz. »Lejte, mati«, djal je županji, ki so stali na pragu in gledali, kaj bo polž počel, »kako počasi lazi; ta mi pa ne bo ušel ne!«
Polž se je vsak dan pasel, in oče župan so rekli, da se dobro ponaša, da je vsaki dan veči, vsaj njim se je tako zdelo. – Ko pa se je polž nekoliko preobjedel, jel je kazati svoje roge, in čem bolj ga je tolažil Jakelj, naj bo pri miru, tem predrznejši je postajal. Nekega dne pa je neznano daleč pomolil roge iz svoje hiše in mahal jo je naravnost proti Jakeljnu, kakor bi ga hotel pobosti. Jakelj pa je bil urnih nog, spustil je motvoz, zbežal v hišo in ondi tožil materi, da polž ni nič boljši nego janec, da ga hoče pobosti in mu je že roge nastavil. Ta novica se je kmalo razširila po vsej vasi. Jakelj je povedal materi, mati očetu, oče pa prvemu sosedu in sosed zopet dalje po vasi. Kaj je bilo začeti? Oče župan pokličejo vse vaščane skup in se posvetujejo ž njimi, kaj bi bilo storiti s hudobnim polžem in z beračem Rokomavhora, ki jih je tako oplahtal.
»Slavni oče župan!« oglasi se švedravi kovač Brlizgovec, »jaz sem jo iztuhtal v svojej buči in meni se zdi, da bo prava.«
»Le na dan ž njo!« vpijejo vsi, »Brlizgovec je moder mož!«
»Jaz menim, ljubi oče župan tako-le: berača Rokomavha ne moremo kaznovati, ker jo je potegnil, zatorej se bomo znosili nad polžem. Ker ni hotel zadovoljen biti z blago prostostjo, ki jo je vžival pri vašej hiši, priklenili ga bomo k stebru, da se ne bo mogel nikamor ganiti in ondi bo čakal svoje smrti. Vi, oče župan, imate pod kozolcem debel hrastov štor, tega bora okoval in ga zabil v zemljo, pet črevljev globoko, menda ga hudir vendar ne bo izdrl, potem pa bom skoval tri prav močne verige, in še danes ga bomo priklenili.«
»Dobro, dobro! priklenili ga bomo!« vpili so vaščanje, »sicer nam pobode naše otroke in še nas zraven; Bog vedi, kakove trme je?!«
Polž je še vedno lazil po trati in kazal roge, nihče si ni upal blizo. - Sedaj se zbero vaščanje s koli, gnojnimi vilami, cepci in raznim drugim orožjem polža lovit.
»Vidite«, pravijo župan, »kar nič se ni poboljšal, še vedno nam kaže roge, hudiman je vendar le zdivjal.«
»Oče! jaz ga bom kar z vilami prebodel, če se va-me zaleti«, pravi sosed Krivorepec.
»E nič se ne bojte«, pravi kovač Brlizgovec, ki je tudi prišel oprtan z verigami, jaz mu bom že podkuril, »le glejte, da ga preveč ne razdražite, sicer je po meni in po vas.« - Tiho je lazil krog njega po kolenih in preden so se vaščanje nadjali, bil je že polž oklenjen s tremi verigami.
»Ga že imamo nemerkaja!« kriče vsi veselo, »le poglejte ga, potuhnjenca, kako je naglo skril svoje roge; sedaj ve, da je v pasti.«
Kot razbojnika so gnali ubozega polža k županovemu skednju ter ga ondi priklenili h kolu. - Polž je bil nekaj dni zelo pohleven, nikdar ni pomolil svojih rožičkov na dan, vedno je ležal v svojej hišici; slednjič pa se je privadil in zopet postal hudomušen. Oče župan so vsako jutro pridno ogledali steber, če ga ni kaj omajal, in verige, če ni že kak ud odjenjal.
Približala se je velika noč, in polžu je bila zadnja ura.
Oče župan so povabili vse vaščane na koline, in že teden poprej so kupili pet vatlov črev za klobase. Vaščanje so se zbrali in oče župan so je tako-le nagovorili: »Ljubi moji vaščanje! Le poglejte, kako se je moj polž poredil, lepo kosilce bo in marsiktero mastno klobaso bomo povžili, če Bog da. Beraču Juriju Rokomavhu gre hvala, da nam ga je naklonil, zatorej mu vsi iz srca odpustimo, kar smo ga obdolžili, namreč: da nas je ogoljufal in nam prignal v vas hudobno, divjo žival iz tiste jutrove dežele, kjer nikdar ne dežuje in menda tudi ne sneži ne. Kedar bo prišel k mojej hiši, dal mu bom vselej dober dar, da ga bo vesel, in vi, moji vaščanje, storite tudi tako.«
Sedaj vzemo velik nož, nabrusijo ga dobro, in vsa drhal vre k županovemu skednju. Mati županja so prinesli velik pomijalnik, da bi kri podstregli, kajti hoteli so tudi godljo kuhati. Varno gredo župan k polžu, potrkajo na lupino in polž pomoli svoj goli vrat. Ko bi trenil, zabodejo mu dolgi nož v goltanec, in kri je bruhnila na vse kraje ter oškropila krog stoječe. Mati županja niso nič dobili za godljo.
Kаko so ga potlej mesarili in se gostili ž njim, tega ni treba praviti. Dolgo, dolgo so se še spominjali vsi vaščanje in njihovi otroci dobrega kosila pri županu, ko so se gostili s polžem.
Le nekaj bi bilo še omeniti. Ko je drugo jutro šel kovač Brlizgovec na Vranjsko, videl je na Ločici, da je ves zvonik krvav. Kri razsrjenega polža je tako hudo bruhnila iz njegovega goltanca, da je oškropila celo zvonik Ločiške cerkve, dobro uro od Motnika, in še dan današnji je zvonik na zahodnji strani ves okrvavljen. Pravijo, da je od polža; ne vem, če je res ali ne.
To je kratka zgodba motniškega polža, čegar steber imajo menda še sedaj pri županu v Motniku, in tudi one verige, s kterimi je bil oklenjen, ter je kažejo ptujcem, kot zanimiv ostanek iz starih časov.
(avtor: Andrejčkov Jože - Josip Podmilščak; vir: Slovenski glasnik - l.1868, letnik 11, št. 4;
Slovenski glasnik - l.1868, letnik 11, št. 5)
Župan oče Burkeljca so kupili na sejmu v Kozjem potoku mladega janca, da bi ga zaklali za velikonočne praznike. Ker pa je janec še sem ter tje rebra kazal, čeravno je imel veliko volne, sklenili so ga še nekoliko porediti; zatorej ga izroče svojemu sinu Jakeljnu, da bi ga pridno gonil na pašo v Staro reber ter ga popravil še nekoliko, kolikor mu manjka.
Jakelj, županov sinek, navezal je janca na motvoz, ter ga gonil vsako jutro in popoldne pridno v Staro reber, kjer je bilo mnogo resnjaka. - Neko popoldne je pasel ravno ob plotu za lazom soseda Mihata Krivorepca ter premišljeval, kako dobro bo o velikej noči obirati kosti rojenega bročeta, ko se zbudi naenkrat huda strast poželjivosti v porednem jancu. Urno jame mahati z repkom, povzdigne glavo in ko bi trenil, smukne jo čez trnjev plot v sosedovo rž, ter potegne uborega Jakeljna za seboj. - Ubogi Jakelj dolgo ni vedel, kaj se je ž njim zgodilo, tako je bil preplašen; še le ko je zapazil, da ga je janec opraskal po rokah s parklji ter mu trnje raztrgalo in izvleklo iz-za hlač umazano srajco, jel je tako nezarensko vpiti in tuliti, da so vse vrane zbežale ž njive na bližnje smreke.
Sosed Krivorepec je na drugej strani laza gnoj trosil, da bi si krompir posadil, zaslišavši pa krik od plota sem, teče gledat, kaka nesreča se godi v njegovem lazu. Ko pa zagleda dečka z jancem vred v rži, stisne nehote bolj krepko gnojne vile v roke in jame rohneti na vso moč: »Ti potepuh ti mali, ti rabeljska bojazen zakaj si mi popasel ozimno rž? Ko ne bi bil županov sin, koj bi te nabodel z jancem vred na gnojne vile ter obesil vse skupaj na kol, da bi se ondi obadva pokorila.« To rekši zgrabi dečka za lase in janca za rep, ter vrže vse skupaj čez plot na drugo stran.
Ko Jakelj zvečer domu prižene, devali so mati ravno mlečno kašo v skledo ter jo s kuhalnico mešali, da bi se prej ohladila. Jakelj si obrise z unazanim rokavom objokane oči in začne tožiti materi, kaj se je janec pregrešil in kako ga je sosed Krivorepec lasal. Da bi mati bolj gotovo verjeli, jame še ihteti in potem na ves glas tako bolestno zajoče, kakor bi se mu bil piskrec ubil.
Kako so mati vdelovali, zaslišavši sinčekovo tožbo, ni moč popisati; gotovo bi bila vsa vas zvedela in skupaj zdrdrala na pomagaj, ko ne bi bila županova hiša precej daleč v strani.
Zvečer pri večerji se je začel še le pravi pomenek. Oče župan so koj poslali po soseda Krivorepca, kot zatoženca, Anžeta Naduhovca in Gašperja Nepotrebuježa, kot priči, da bi se ta reč po sodnijskih postavah dovršila.
Vsi trije možje so se zbrali praznično oblečeni pri županu, ko so ravno oče Burkeljca zadnji krompir pojedli in z leseno žlico postrgali veliko skledo, v kterej se je še držala sem in tje kaka betvica mlečne kaše.
»Naš predobri oče, župan Burkeljca!« pričel je Krivorepec, ko si je nekoliko oddehnil, »vi ste me poklicali, da bi resnico govoril in se opravičil, zakaj sem vašega sina lasal in vašega janca - za rep čez plot vrgel. Le počakajte, bom vse povedal: Jaz sem v lazu gnoj trosil na pšenišči, da bi krompir posadil, in ravno sem premišljeval, kako se mi je lepo rž ponesla, da ni kar nič pozebla, in zračunil sem, da je bo najmanj polpeti mernik, če je toča ne vzeme, ali pa če še kak mraz ne pride, ko slišim grozni jok in vpitje za svojim plotom. Nehote stisnem vile v pest in tečem gledat, kaj bi bilo, pa mislite si! Vaš sin Jakelj z jancem vred se je valjal po rži meni nič tebi nič, ko ne bi se godila nikakoršna škoda. Presneta kvara! več sta mi je pomečkala, nego za deset bokalov, in janec je je tudi nekaj pojedel, ker je imel še nekaj bilek v gobčeku, ko sem tje prišel.«
»No, kako je bilo pa potlej?« prašajo oče župan moško.
»I no, Jakeljna sem zgrabil za lase, janca pa za rep in lop! ju treščim čez plot; kajti vedel sem dobro, da mi oče župan ne bodo povrnili pomendrane in popasene rži, torej sem si mislil: najbolje bo, če si sam nekoliko zadostiš.«
»Kaj bosta pa vidva, rekla moža?« prašajo župan zraven stoječi priči.
»Da je Krivorepčeva rž res pomendrana in popasena, in da se mu je zgodila velika škoda,« začneta obadva h krati modrovati. »Ker pa je tudi vaš sin bil lasan in od janca in trnja opraskan, in ker je janec pustil v trnji nekaj volne, ktere mu ne more nihče več povrniti, zatorej se ta reč nekoliko poravna, namreč: vsi skupaj so nekaj pregrešili.« -
»Prav imata moža,« prično zopet župan, »vsi so krivi, najbolj pa janec, ker je prvi pričel in je še mojega sina zapeljal v pregreho, zatorej zasluži, da ga ne bomo nič več redili, ampak še pred veliko nočjo obrali njegova rebra in stegni, kožo pa porabili za irhaste hlače.
Drugo jutro je visel že nespametni janec v Burkeljčevi veži za pete in njegov drob je ležal v pomijalniku pred pragom. Oče župan so bili kratkih besedi pa tudi kratkih misli.
Zvečer so ravno večerjali s kislo repo vred jančeva stegna, ko pride v hišo berač Rokomavh, znani čarodejnik, ki je že obhodil pol sveta.
»Bog vam žegnaj! - kaj pa večerjate, oče župan?« praša berač, pogledavši na mizo.
»Pregrešnega janca smo zaklali, ki je škodo delal na sosedovej, njivi in je Jakeljna vsega opraskal«, reko župan.
»Prav ste storili nemerkaju, da ste mu polomili kosti.« - Po večerji prične berač Rokomavh blizo tako-le modrovati: »Oče župan Burkeljca! ker ste velikonočno jagnje že povečerjali in se je še le post prav za prav začel, torej vam prinesem neko drugo žival iz daljnih krajev, ktera se da jako dobro zrediti ob kratkem času in je potem prav dobra jed.«
»Pokaži jo, kakošna pa je? Kje jo imaš?« jame pozvedovati vsa županova družina.
»Tu-le jo imam«, pravi berač in izvleče iz mavhe velicega polža.
»Ovbe pojdi, to je polž!« zavzemo se mati županja.
»A, kaj pa da, polž; se ve da je polž, pa kakošen. Taki polži dobe se le v jutrovej deželi, so prav našim podobni, dokler so mladi, potlej pa zrastejo, rečem da veči, nego je bil vaš janec. Ta je še le štirinajst dni star, v dveh tednih se bo porodil, da bo kaj. Razun tega pa je krotka živalca, nikomur nič noče, in Jakelj jo bo lehko krmil in nigdar ga ne bo opraskala, kot hudomušni janec.«
»Taka tedaj je ta nemarast; le poglej no, kaj se po svetu vsega ne dobo; tako-le je le, vse je mogoče! - Koliko ti pa dam za-nj, Jurij, pa ga boš kar tukaj pustil?« vprašajo župan.
»I koliko? čemu se bova dolgo pogajala: pet mesenih klobas, pa nekoliko jančevega loja, da si bom črevlje namazal, pa je rajtenga storjena; saj mene nič ne stane ta žival, samo nositi sem jo moral dolgo iz jutrove dežele. Vam jo dam tako ceno, ker ste vi, drugemu bi je pa ne.«
Kupčija je bila storjena. Jurij Rokomavh je vzel klobase in loj, ter šel - Bog te obvaruj, ni ga več, - oče župan pa so imeli polža v reji za veliko noč.
Koj drugo jutro ga je nesel Jakelj ven na trato, da bi se pasel, ter ga privezal na motvoz. »Lejte, mati«, djal je županji, ki so stali na pragu in gledali, kaj bo polž počel, »kako počasi lazi; ta mi pa ne bo ušel ne!«
Polž se je vsak dan pasel, in oče župan so rekli, da se dobro ponaša, da je vsaki dan veči, vsaj njim se je tako zdelo. – Ko pa se je polž nekoliko preobjedel, jel je kazati svoje roge, in čem bolj ga je tolažil Jakelj, naj bo pri miru, tem predrznejši je postajal. Nekega dne pa je neznano daleč pomolil roge iz svoje hiše in mahal jo je naravnost proti Jakeljnu, kakor bi ga hotel pobosti. Jakelj pa je bil urnih nog, spustil je motvoz, zbežal v hišo in ondi tožil materi, da polž ni nič boljši nego janec, da ga hoče pobosti in mu je že roge nastavil. Ta novica se je kmalo razširila po vsej vasi. Jakelj je povedal materi, mati očetu, oče pa prvemu sosedu in sosed zopet dalje po vasi. Kaj je bilo začeti? Oče župan pokličejo vse vaščane skup in se posvetujejo ž njimi, kaj bi bilo storiti s hudobnim polžem in z beračem Rokomavhora, ki jih je tako oplahtal.
»Slavni oče župan!« oglasi se švedravi kovač Brlizgovec, »jaz sem jo iztuhtal v svojej buči in meni se zdi, da bo prava.«
»Le na dan ž njo!« vpijejo vsi, »Brlizgovec je moder mož!«
»Jaz menim, ljubi oče župan tako-le: berača Rokomavha ne moremo kaznovati, ker jo je potegnil, zatorej se bomo znosili nad polžem. Ker ni hotel zadovoljen biti z blago prostostjo, ki jo je vžival pri vašej hiši, priklenili ga bomo k stebru, da se ne bo mogel nikamor ganiti in ondi bo čakal svoje smrti. Vi, oče župan, imate pod kozolcem debel hrastov štor, tega bora okoval in ga zabil v zemljo, pet črevljev globoko, menda ga hudir vendar ne bo izdrl, potem pa bom skoval tri prav močne verige, in še danes ga bomo priklenili.«
»Dobro, dobro! priklenili ga bomo!« vpili so vaščanje, »sicer nam pobode naše otroke in še nas zraven; Bog vedi, kakove trme je?!«
Polž je še vedno lazil po trati in kazal roge, nihče si ni upal blizo. - Sedaj se zbero vaščanje s koli, gnojnimi vilami, cepci in raznim drugim orožjem polža lovit.
»Vidite«, pravijo župan, »kar nič se ni poboljšal, še vedno nam kaže roge, hudiman je vendar le zdivjal.«
»Oče! jaz ga bom kar z vilami prebodel, če se va-me zaleti«, pravi sosed Krivorepec.
»E nič se ne bojte«, pravi kovač Brlizgovec, ki je tudi prišel oprtan z verigami, jaz mu bom že podkuril, »le glejte, da ga preveč ne razdražite, sicer je po meni in po vas.« - Tiho je lazil krog njega po kolenih in preden so se vaščanje nadjali, bil je že polž oklenjen s tremi verigami.
»Ga že imamo nemerkaja!« kriče vsi veselo, »le poglejte ga, potuhnjenca, kako je naglo skril svoje roge; sedaj ve, da je v pasti.«
Kot razbojnika so gnali ubozega polža k županovemu skednju ter ga ondi priklenili h kolu. - Polž je bil nekaj dni zelo pohleven, nikdar ni pomolil svojih rožičkov na dan, vedno je ležal v svojej hišici; slednjič pa se je privadil in zopet postal hudomušen. Oče župan so vsako jutro pridno ogledali steber, če ga ni kaj omajal, in verige, če ni že kak ud odjenjal.
Približala se je velika noč, in polžu je bila zadnja ura.
Oče župan so povabili vse vaščane na koline, in že teden poprej so kupili pet vatlov črev za klobase. Vaščanje so se zbrali in oče župan so je tako-le nagovorili: »Ljubi moji vaščanje! Le poglejte, kako se je moj polž poredil, lepo kosilce bo in marsiktero mastno klobaso bomo povžili, če Bog da. Beraču Juriju Rokomavhu gre hvala, da nam ga je naklonil, zatorej mu vsi iz srca odpustimo, kar smo ga obdolžili, namreč: da nas je ogoljufal in nam prignal v vas hudobno, divjo žival iz tiste jutrove dežele, kjer nikdar ne dežuje in menda tudi ne sneži ne. Kedar bo prišel k mojej hiši, dal mu bom vselej dober dar, da ga bo vesel, in vi, moji vaščanje, storite tudi tako.«
Sedaj vzemo velik nož, nabrusijo ga dobro, in vsa drhal vre k županovemu skednju. Mati županja so prinesli velik pomijalnik, da bi kri podstregli, kajti hoteli so tudi godljo kuhati. Varno gredo župan k polžu, potrkajo na lupino in polž pomoli svoj goli vrat. Ko bi trenil, zabodejo mu dolgi nož v goltanec, in kri je bruhnila na vse kraje ter oškropila krog stoječe. Mati županja niso nič dobili za godljo.
Kаko so ga potlej mesarili in se gostili ž njim, tega ni treba praviti. Dolgo, dolgo so se še spominjali vsi vaščanje in njihovi otroci dobrega kosila pri županu, ko so se gostili s polžem.
Le nekaj bi bilo še omeniti. Ko je drugo jutro šel kovač Brlizgovec na Vranjsko, videl je na Ločici, da je ves zvonik krvav. Kri razsrjenega polža je tako hudo bruhnila iz njegovega goltanca, da je oškropila celo zvonik Ločiške cerkve, dobro uro od Motnika, in še dan današnji je zvonik na zahodnji strani ves okrvavljen. Pravijo, da je od polža; ne vem, če je res ali ne.
To je kratka zgodba motniškega polža, čegar steber imajo menda še sedaj pri županu v Motniku, in tudi one verige, s kterimi je bil oklenjen, ter je kažejo ptujcem, kot zanimiv ostanek iz starih časov.
(avtor: Andrejčkov Jože - Josip Podmilščak; vir: Slovenski glasnik - l.1868, letnik 11, št. 4;
Slovenski glasnik - l.1868, letnik 11, št. 5)
Vojska za polža
Da ne pozabim Motnika! Odkrito povedano, v Motnik sem poromal, da vidim njihovega polža. V teh zadevah sem postal špecijalist. Ravnokar sem se poslovil od slavne Višnje gore, kjer imajo tudi tako zver priklenjeno.
Kdor hoče videti motniškega polža, naj si ogleda kamen pred Tončkovim znamenjem, baje ostanek sramotilnega odra, prangerja. Motničani bi se radi znebili polža in se izgovarjajo, da jim je polž ušel in da so ga ujeli na Vranskem pri cerkvi, kjer je sedaj priklenjen na močno verigo. Svoj čas so pa le-bili polži priljubljeni v Motniku, takrat, ko so jih celo gojili in izvažali, kakor rake. Bili so baje posebne vrste špecijaliteta za finojedce.
Da ne bo spora, vojske med Višnjo goro in Motnikom radi prvenstva, je treba dognati, kateri polž je starejši, častitljivejši. Stvar je dokaj enostavna.
Višnjanski polž se je rodil z mestom Višnjo goro, motniški polž s trgom Motnikom. Po Valvazorju (knjiga XI., stran 628) je nastalo mesto Višnja gora 3501. leto po stvarjenju sveta ali 552. leto pred Kristusovim rojstvom. O postanku trga Motnika pa ne zine Valvazor niti besede, dasi sicer privošči tudi Motniku, trgu in gradu, precej vrstic (stran 424). Iz tega sledi, da je Motnik nastal daleko pred Višnjo goro, morda še pred stvarjenjem sveta in ž njim seveda polž. Tudi dognanje, da je motniški polž ohranjen v kamnu, višnjanski v pločevini iz nove dobe, potrjuje domnevo, da je motniški polž starejšega izvora. Če sta si v sorodu, se ne da več dognati, ker so vsled okamenele, oziroma zvodenele krvi krvni poskusi skoraj nemogoči.
Ogledal sem si v Motniku še znamenitosti v župni cerkvi in v kapeli pa razvaline gradu Zgornji Motnik, potem sem jo krenil proti Trojanski cesti na »dolgočasni hrib«, kakor ga imenujeta Jurčič-Kersnik v »Rokovnjačih« in pa proti Št. Gotardu, da vidim, kje so uganjali rokovnjači svoje vragolije. Sredi gozda me pa vjame brezžični brzojav, veleč, da moram biti o polnoči na Opateb na Menini planini, sicer sem zapisan smrti. Čisto po rokovnjaško! Ob poti z Bibe pri prvi lesi da me bo čakal prijatelj z veselo novico.
Batino v roko, pihalnik čez ramo - in hajdi proti Špitaliču in od tu po vzpenjači, ki je preje služila za spuščanje lesa, na Menino planino do Bibe, kakor se že lepo imenuje banovinski planšarski dom s hlevi.
(avtor: A.Z.; vir: Kamničan - l.1935, št. 2)
Kdor hoče videti motniškega polža, naj si ogleda kamen pred Tončkovim znamenjem, baje ostanek sramotilnega odra, prangerja. Motničani bi se radi znebili polža in se izgovarjajo, da jim je polž ušel in da so ga ujeli na Vranskem pri cerkvi, kjer je sedaj priklenjen na močno verigo. Svoj čas so pa le-bili polži priljubljeni v Motniku, takrat, ko so jih celo gojili in izvažali, kakor rake. Bili so baje posebne vrste špecijaliteta za finojedce.
Da ne bo spora, vojske med Višnjo goro in Motnikom radi prvenstva, je treba dognati, kateri polž je starejši, častitljivejši. Stvar je dokaj enostavna.
Višnjanski polž se je rodil z mestom Višnjo goro, motniški polž s trgom Motnikom. Po Valvazorju (knjiga XI., stran 628) je nastalo mesto Višnja gora 3501. leto po stvarjenju sveta ali 552. leto pred Kristusovim rojstvom. O postanku trga Motnika pa ne zine Valvazor niti besede, dasi sicer privošči tudi Motniku, trgu in gradu, precej vrstic (stran 424). Iz tega sledi, da je Motnik nastal daleko pred Višnjo goro, morda še pred stvarjenjem sveta in ž njim seveda polž. Tudi dognanje, da je motniški polž ohranjen v kamnu, višnjanski v pločevini iz nove dobe, potrjuje domnevo, da je motniški polž starejšega izvora. Če sta si v sorodu, se ne da več dognati, ker so vsled okamenele, oziroma zvodenele krvi krvni poskusi skoraj nemogoči.
Ogledal sem si v Motniku še znamenitosti v župni cerkvi in v kapeli pa razvaline gradu Zgornji Motnik, potem sem jo krenil proti Trojanski cesti na »dolgočasni hrib«, kakor ga imenujeta Jurčič-Kersnik v »Rokovnjačih« in pa proti Št. Gotardu, da vidim, kje so uganjali rokovnjači svoje vragolije. Sredi gozda me pa vjame brezžični brzojav, veleč, da moram biti o polnoči na Opateb na Menini planini, sicer sem zapisan smrti. Čisto po rokovnjaško! Ob poti z Bibe pri prvi lesi da me bo čakal prijatelj z veselo novico.
Batino v roko, pihalnik čez ramo - in hajdi proti Špitaliču in od tu po vzpenjači, ki je preje služila za spuščanje lesa, na Menino planino do Bibe, kakor se že lepo imenuje banovinski planšarski dom s hlevi.
(avtor: A.Z.; vir: Kamničan - l.1935, št. 2)
Motniški polž
Ne vem, koliko let je že od tega, ko je zadela Savinjsko dolino huda nesreča. Z velikansko brzino je divjala po dolini strašna zverjad, da se je vse treslo.
V starih časih so imeli v Motniku polža, priklenjenega na težko verigo. Polž pa, ki je bil čisto svoje vrste eksemplar, se je nekega dne utrgal. Zahotelo se mu je prostosti, bil je pa tudi radoveden, kako je po svetu. Mogoče pa so se mu Motničani zamerili - utrgal se je in ušel.
Ko je tako dirjal po državni cesti, se mu je na Vranskem na ovinku za trgom zapletla veriga, ki jo je vlekel s seboj. Polž je meni nič, tebi nič prepustil Vrančanom to verigo v spomin in dirjal dalje. Dirjal je čez Savinjsko dolino, da se je kar veter delal po njej. Če je bila kaka hiša preblizu ceste, jo je enostavno odrinil. Tako je pridirjal do Žalca. Zakadil se je med hiše in razrinil vsaksebi, čisto po ribniškem načinu. Nekje v bližini Celja so ga le ujeli, polža, ko je bil že precej utrujen, in ga z veliko muko spravili nazaj v Motnik.
Če ne verjamete, pa pridite pogledat. V Žalcu še danes stojijo hiše daleč proč od ceste, na Vranskem imajo še tudi ono verigo, ki so jo odvzeli polžu - ne, tako me lahko Vrančani še za besedo primejo! - pobrali so jo in ker so se vedno bali v svoji veliki gorečnosti, da bi jim kdo cerkve ne odnesel, so verigo napeljali okrog nje in si jo tako zavarovali, še ni dolgo tega, da sem jo videl, ko sem bil tam.
Motničani pa so morali kupiti drugo, da so priklenili polža spet v svoj grb.
(Vir: Slovenski gospodar - l.1940, letnik 74, št. 27)
V starih časih so imeli v Motniku polža, priklenjenega na težko verigo. Polž pa, ki je bil čisto svoje vrste eksemplar, se je nekega dne utrgal. Zahotelo se mu je prostosti, bil je pa tudi radoveden, kako je po svetu. Mogoče pa so se mu Motničani zamerili - utrgal se je in ušel.
Ko je tako dirjal po državni cesti, se mu je na Vranskem na ovinku za trgom zapletla veriga, ki jo je vlekel s seboj. Polž je meni nič, tebi nič prepustil Vrančanom to verigo v spomin in dirjal dalje. Dirjal je čez Savinjsko dolino, da se je kar veter delal po njej. Če je bila kaka hiša preblizu ceste, jo je enostavno odrinil. Tako je pridirjal do Žalca. Zakadil se je med hiše in razrinil vsaksebi, čisto po ribniškem načinu. Nekje v bližini Celja so ga le ujeli, polža, ko je bil že precej utrujen, in ga z veliko muko spravili nazaj v Motnik.
Če ne verjamete, pa pridite pogledat. V Žalcu še danes stojijo hiše daleč proč od ceste, na Vranskem imajo še tudi ono verigo, ki so jo odvzeli polžu - ne, tako me lahko Vrančani še za besedo primejo! - pobrali so jo in ker so se vedno bali v svoji veliki gorečnosti, da bi jim kdo cerkve ne odnesel, so verigo napeljali okrog nje in si jo tako zavarovali, še ni dolgo tega, da sem jo videl, ko sem bil tam.
Motničani pa so morali kupiti drugo, da so priklenili polža spet v svoj grb.
(Vir: Slovenski gospodar - l.1940, letnik 74, št. 27)
Zgodovina trga Motnika in okraja
Kot drugod, so tudi v Motniku sprejemali v uk le zakonske sinove pred odprto cehovsko skrinjo in vpričo cehovskega zbora. Po vplačani vpisnini in dovršeni učni dobi so jih na podoben način proglasili za pomočnike, le pristojbino je sedaj plačal njegov mojster. Novi pomočnik je moral v tujino za tri do štiri leta. Po izvršitvi mojstrskega dela in vplačani visoki vpisnini je šele postal mojster. V ceh ga je imel pravico sprejeti trški sodnik. Ob tej priliki je moral novi mojster prirediti mojstrsko pojedino, kjer je napil iz cehovske pobratimske posode, t. j. iz lupine morskega polža ali školjke, ki jo je hranil in imel z verižico pripeto cehovski starešina.
Na ta način je dobil Motnik svojega polža, okoli katerega so se spletle številne ljudske pripovedke, šaljivke in zbadljivke, ki vedo povedati, da so ga imeli z verigo priklenjenega pri prangerju sredi trga. Bil je tako močan, da je v Žalcu razmaknil trg, v Celju podrl mestna vrata, na Teharjih pa vse hiše postavil pod en hrast, kjer še danes stojijo. Andrejčkov Jože opisuje zgodovino tega polža: kako so ga Motničani kupili, priklenili k stebru in ga redili. Ko so ga zaklali, je njegova kri oškropila celo zvonik na ločici, ki je še danes na zahodni strani rdeč.
Po ustnem sporočilu so tržani do 2m velikega polža, izklesanega iz zelenega kamna, vdelali v slavolok, ki je stal pred občinsko hišo. Značilno je tudi, da so Motničani še konec prejšnjega stoletja nabirali polže in jih po krajcarju prodajali Jožefu Sajevicu (staremu Matevžu); ta jih je oddajal v celjski kapucinski samostan po 3 krajcarje. Prevažal jih je v zabojih za orehe, od 1500 do 2000 polžev na enem vozu. Tudi umetno so jih gojili; to pa se ni obneslo, ker jih je veliko ušlo.
(Vir: Zgodovina trga Motnika in okraja; Pavle Urankar; Ljubljana 1940)
Na ta način je dobil Motnik svojega polža, okoli katerega so se spletle številne ljudske pripovedke, šaljivke in zbadljivke, ki vedo povedati, da so ga imeli z verigo priklenjenega pri prangerju sredi trga. Bil je tako močan, da je v Žalcu razmaknil trg, v Celju podrl mestna vrata, na Teharjih pa vse hiše postavil pod en hrast, kjer še danes stojijo. Andrejčkov Jože opisuje zgodovino tega polža: kako so ga Motničani kupili, priklenili k stebru in ga redili. Ko so ga zaklali, je njegova kri oškropila celo zvonik na ločici, ki je še danes na zahodni strani rdeč.
Po ustnem sporočilu so tržani do 2m velikega polža, izklesanega iz zelenega kamna, vdelali v slavolok, ki je stal pred občinsko hišo. Značilno je tudi, da so Motničani še konec prejšnjega stoletja nabirali polže in jih po krajcarju prodajali Jožefu Sajevicu (staremu Matevžu); ta jih je oddajal v celjski kapucinski samostan po 3 krajcarje. Prevažal jih je v zabojih za orehe, od 1500 do 2000 polžev na enem vozu. Tudi umetno so jih gojili; to pa se ni obneslo, ker jih je veliko ušlo.
(Vir: Zgodovina trga Motnika in okraja; Pavle Urankar; Ljubljana 1940)
