Arhiv novic 2018
Cankarjev dom - plesi babic in dedkov (17.12.2018)
Motniški polžki so podaljšano bivanje v zadnjih dneh posvečali predvsem plesu in petju. V četrtek, 22. novembra, smo si uredili pričeske, pripravili folklorna oblačila in se z avtobusnim prevozom Vrankar odpeljali v Cankarjev dom.
Tudi letos nas je založba Rokus Klett povabila, da se udeležimo projekta Plesi babic in dedkov, ter obiščemo knjižni sejem, ki je potekal v preddverju. Pri vhodu nas je pričakala prijazna spremljevalka in nas pospremila do garderobe, kjer smo se lahko preoblekli. Ob 10.30 smo se skupaj s še tremi šolami zbrali v sejni sobi. Da smo malce pozabili na tremo pred nastopom, je poskrbel ga. Tadeja Mraz. Z ritmičnimi glasovi in instrumenti smo poskušali prebuditi ljubljanskega zmajčka, ki si je prišel ogledati naše nastope. Gospa Kunaver nas je prijazno nagovorila in napovedala prvo točko.
Najprej smo nastopili mlajši motniškimi Polžki. Predstavili smo se s plesom in petjem pesmi Abraham ima sedem sinov, Črni tulipan in Šuštarsko. Gledalci so nam namenili močan aplavz in s tem potrdili, da je bil naš nastop dober. Za njimi so se na odru pokazali še starejši Polžki. Ples Jaz pa pojdem na Gorenjsko smo nadgradili s petjem in igrami, ki so se jih v preteklosti igrali naši dedki in babice. Tudi tokrat ni manjkal glasen aplavz. Učiteljice smo bile na naše Polžke resnično ponosne! Prav tako sta bili ponosni tudi naši spremljevalki, bivša ravnateljica ga. Jožica Hribar ter predstavnica društva upokojencev in medgeneracijskega druženja ga. Majda Zupančič.
Na koncu se nam je gospa Kunaver zahvalila za prijetno urico, ki smo jo preživeli skupaj ob petju in plesanju. Vsem učencem je razdelila priznanja za udeležbo. V zahvalo smo prejeli tudi knjigo z naslovom Najlepši kraji na svetu, kazalke in še nekaj zgibank.
Sledil je še ogled knjižnega sejma, kjer je bilo mogoče kupiti knjige po res ugodnih cenah.
Motniški Polžki smo res lepo preživeli ta dan. Želimo si, da bi se tudi v naslednjih letih lahko predstavili z novimi plesi in pesmimi na takšnih prireditvah.
Iskreno se zahvaljujemo prevozništvu Vrankar, da nam je z brezplačnim prevozom do Ljubljane omogočil, da nam bo ta dan ostal v lepem spominu.
Tudi letos nas je založba Rokus Klett povabila, da se udeležimo projekta Plesi babic in dedkov, ter obiščemo knjižni sejem, ki je potekal v preddverju. Pri vhodu nas je pričakala prijazna spremljevalka in nas pospremila do garderobe, kjer smo se lahko preoblekli. Ob 10.30 smo se skupaj s še tremi šolami zbrali v sejni sobi. Da smo malce pozabili na tremo pred nastopom, je poskrbel ga. Tadeja Mraz. Z ritmičnimi glasovi in instrumenti smo poskušali prebuditi ljubljanskega zmajčka, ki si je prišel ogledati naše nastope. Gospa Kunaver nas je prijazno nagovorila in napovedala prvo točko.
Najprej smo nastopili mlajši motniškimi Polžki. Predstavili smo se s plesom in petjem pesmi Abraham ima sedem sinov, Črni tulipan in Šuštarsko. Gledalci so nam namenili močan aplavz in s tem potrdili, da je bil naš nastop dober. Za njimi so se na odru pokazali še starejši Polžki. Ples Jaz pa pojdem na Gorenjsko smo nadgradili s petjem in igrami, ki so se jih v preteklosti igrali naši dedki in babice. Tudi tokrat ni manjkal glasen aplavz. Učiteljice smo bile na naše Polžke resnično ponosne! Prav tako sta bili ponosni tudi naši spremljevalki, bivša ravnateljica ga. Jožica Hribar ter predstavnica društva upokojencev in medgeneracijskega druženja ga. Majda Zupančič.
Na koncu se nam je gospa Kunaver zahvalila za prijetno urico, ki smo jo preživeli skupaj ob petju in plesanju. Vsem učencem je razdelila priznanja za udeležbo. V zahvalo smo prejeli tudi knjigo z naslovom Najlepši kraji na svetu, kazalke in še nekaj zgibank.
Sledil je še ogled knjižnega sejma, kjer je bilo mogoče kupiti knjige po res ugodnih cenah.
Motniški Polžki smo res lepo preživeli ta dan. Želimo si, da bi se tudi v naslednjih letih lahko predstavili z novimi plesi in pesmimi na takšnih prireditvah.
Iskreno se zahvaljujemo prevozništvu Vrankar, da nam je z brezplačnim prevozom do Ljubljane omogočil, da nam bo ta dan ostal v lepem spominu.
|
|
|
Tekst, foto in video: Barbara Cijan
Poletno dogajanje v DU Motnik-Špitalič (22.9.2018)
V JULIJU POHOD NA MENINO PLANINO
Drugi torek v mesecu je rezerviran za krajše pohode, včasih se pa kakšen spremeni v kar malo daljšega. Tokratni je bil takšen. Zbirno mesto je bilo na Limovski planini. Tam je na ovinku nekaj dreves in dobro parkirišče. Šli smo po cesti do Bibe planine, se pri koči za kratek čas ustavili in nadaljevali proti Vivodniku. Na vrhu se je odprl lep razgled proti Veliki planini in drugim vzpetinam proti štajerski strani. V tem času smo našli borovnice in jagode. Z nami so bili trije vnuki naših članic – Janja, Nastja ter Žan – in z veseljem so jih pojedli. Moram omeniti, da so bili tudi oni dobri pohodniki, vzdržljivi in potrpežljivi. Ustavili smo se pri koči na Smrekovcu in pomalicali. Čez Šavnice in Goli vrh smo se vrnili na izhodišče.
V AVGUSTU NA ŠMARNO GORO
Zbrali smo se pri gostilni pod Skalo v Kamniku.
Z avtomobili smo se odpeljali v Tacen, ob Tacenski cesti parkirali in se med hišami odpravili na Šmarno goro. Hodili smo po Romarski poti, to je ena izmed možnosti dostopa na goro. Nekatere poti so bolj strme in krajše. Srečevali smo številne pohodnike in se tako v živo prepričali, da je ta vzpetina zelo zelo priljubljena pohodniška točka. Na pol poti je znamenje »Žalostne matere božje«, malo pred vrhom pa v votlini še mini kapelica, posvečena Antonu puščavniku.Tukaj je tudi zvonček želja, ki se kar pogosto oglaša. Na vrhu se odpre plato, kjer je šmarnogorska cerkev, gostišče in okrog njega polno miz, stolov in ležalnikov. Prava plaža na višini 668 m. Vse je lepo urejeno in polno prijetnih kotičkov. Bogata ponudba hrane in pijače nas je vzpodbudila, da smo si privoščili malico, celo kislo mleko in žgance z ocvirki imajo. Razgled na vse strani je malo motilo megličasto ozračje. Dan je bil vroč, vendar je bila hoja prijetna, ker je pobočje gozdnato. Vračali smo se po isti poti in se polni lepih vtisov vrnili v Kamnik.
PIKNIK NA PEČI
15. avgusta smo se zbrali na tradicionalnem pikniku na Peči v Špitaliču. Začeli smo s kulturnim programom, v katerem sta sodelovala recitatorja, harmonikar in štiri mlade pevke. Počastili in čestitali smo Janezu in Stanki Trebušak za zlato poroko – 50 skupnih let v dobrem in slabem. Sledilo je druženje ob hrani in pijači, s čimer nam je postregel najemnik Tone. Dogajanje smo popestrili s srečelovom. Veseli smo bili številnega obiska članic in članov, okrog 70.
NA SLOPEH
18. avgusta smo upokojenci sodelovali na praznovanju krajevnega praznika KS Motnik in KS Špitalič, ki je organizirano v spomin na izgnane iz obeh KS (v avgustu l. 1943). V kulturnem programu so nastopali: recitatorki, pevska skupina Lipa iz Šmartnega ob Dreti in Tamburaška skupina (veterani) Bisernica iz Reteč pri Škofji Loki. Slavnostni govornik je bil Igor Žavbi, podžupan občine Kamnik v vlogi župana. Pozdravila sta nas tudi predsednika obeh KS in predsednik KO ZB za vrednote NOB Motnik Špitalič – organizator dogodka. Tudi letos so sodelovali številni praporščaki. Na Slopi pride zelo veliko ljudi in tudi tokrat je bilo tako. Druženje se je nadaljevalo ob hrani, pijači in klepetu starih znancev.
Drugi torek v mesecu je rezerviran za krajše pohode, včasih se pa kakšen spremeni v kar malo daljšega. Tokratni je bil takšen. Zbirno mesto je bilo na Limovski planini. Tam je na ovinku nekaj dreves in dobro parkirišče. Šli smo po cesti do Bibe planine, se pri koči za kratek čas ustavili in nadaljevali proti Vivodniku. Na vrhu se je odprl lep razgled proti Veliki planini in drugim vzpetinam proti štajerski strani. V tem času smo našli borovnice in jagode. Z nami so bili trije vnuki naših članic – Janja, Nastja ter Žan – in z veseljem so jih pojedli. Moram omeniti, da so bili tudi oni dobri pohodniki, vzdržljivi in potrpežljivi. Ustavili smo se pri koči na Smrekovcu in pomalicali. Čez Šavnice in Goli vrh smo se vrnili na izhodišče.
V AVGUSTU NA ŠMARNO GORO
Zbrali smo se pri gostilni pod Skalo v Kamniku.
Z avtomobili smo se odpeljali v Tacen, ob Tacenski cesti parkirali in se med hišami odpravili na Šmarno goro. Hodili smo po Romarski poti, to je ena izmed možnosti dostopa na goro. Nekatere poti so bolj strme in krajše. Srečevali smo številne pohodnike in se tako v živo prepričali, da je ta vzpetina zelo zelo priljubljena pohodniška točka. Na pol poti je znamenje »Žalostne matere božje«, malo pred vrhom pa v votlini še mini kapelica, posvečena Antonu puščavniku.Tukaj je tudi zvonček želja, ki se kar pogosto oglaša. Na vrhu se odpre plato, kjer je šmarnogorska cerkev, gostišče in okrog njega polno miz, stolov in ležalnikov. Prava plaža na višini 668 m. Vse je lepo urejeno in polno prijetnih kotičkov. Bogata ponudba hrane in pijače nas je vzpodbudila, da smo si privoščili malico, celo kislo mleko in žgance z ocvirki imajo. Razgled na vse strani je malo motilo megličasto ozračje. Dan je bil vroč, vendar je bila hoja prijetna, ker je pobočje gozdnato. Vračali smo se po isti poti in se polni lepih vtisov vrnili v Kamnik.
PIKNIK NA PEČI
15. avgusta smo se zbrali na tradicionalnem pikniku na Peči v Špitaliču. Začeli smo s kulturnim programom, v katerem sta sodelovala recitatorja, harmonikar in štiri mlade pevke. Počastili in čestitali smo Janezu in Stanki Trebušak za zlato poroko – 50 skupnih let v dobrem in slabem. Sledilo je druženje ob hrani in pijači, s čimer nam je postregel najemnik Tone. Dogajanje smo popestrili s srečelovom. Veseli smo bili številnega obiska članic in članov, okrog 70.
NA SLOPEH
18. avgusta smo upokojenci sodelovali na praznovanju krajevnega praznika KS Motnik in KS Špitalič, ki je organizirano v spomin na izgnane iz obeh KS (v avgustu l. 1943). V kulturnem programu so nastopali: recitatorki, pevska skupina Lipa iz Šmartnega ob Dreti in Tamburaška skupina (veterani) Bisernica iz Reteč pri Škofji Loki. Slavnostni govornik je bil Igor Žavbi, podžupan občine Kamnik v vlogi župana. Pozdravila sta nas tudi predsednika obeh KS in predsednik KO ZB za vrednote NOB Motnik Špitalič – organizator dogodka. Tudi letos so sodelovali številni praporščaki. Na Slopi pride zelo veliko ljudi in tudi tokrat je bilo tako. Druženje se je nadaljevalo ob hrani, pijači in klepetu starih znancev.
Tekst in foto: Majda Zupančič
Bilo je nekoč (5.5.2018)
V soboto, 7. aprila, smo imeli v naši šoli nastop za starše. Zaigrali smo igrico Kdo je napravil Vidku srajčico, ki se je dogajala v starih časih.
Takrat, ko so otroci nosili strgane srajčice, hodili bosi, bili večkrat lačni kot siti, a so se imeli lepo. Vidka je igral četrtošolec Jakob. Ostali učenci smo bili v vlogi otrok, živali, najmlajši pa so igrali na instrumente.
V uvodnem delu smo učenci staršem zaplesali venček ljudskih plesov in ob zaključku zapeli tri ljudske pesmi. Četrtošolec Kristjan pa je zaigral na harmoniko Avsenikovo skladbo Spomin. Starši so nam navdušeno zaploskali. Bili smo zelo pohvaljeni in v očeh nekaterih je bilo opaziti solze sreče. Hvala vam za najlepše druženje. Po končanem nastopu smo staršem podarili ročno izdelana darila. Razveselili pa smo jih tudi z razstavo Bilo je nekoč, kjer smo predstavili stare predmete, ki smo jih našli doma na podstrešju in v šoli.
Družina je kraj, kjer živimo drug z drugim in drug za drugega. Ko pridejo dnevi veselja in nato dnevi trpljenja, se učimo držati skupaj. Vsak član v družini ve, da ima pomembno vlogo. Veseli smo, da nas sprejemate, saj se bomo tako naučili ljubiti, da nam dajete priznanje, saj si bomo prizadevali doseči cilje. Verjemite, v takem domu je sreča popolna.
Vajin zgled in vsa dobrota
ter spomin na topel dom
vodil me bo vse življenje,
da izgubil se ne bom.
Takrat, ko so otroci nosili strgane srajčice, hodili bosi, bili večkrat lačni kot siti, a so se imeli lepo. Vidka je igral četrtošolec Jakob. Ostali učenci smo bili v vlogi otrok, živali, najmlajši pa so igrali na instrumente.
V uvodnem delu smo učenci staršem zaplesali venček ljudskih plesov in ob zaključku zapeli tri ljudske pesmi. Četrtošolec Kristjan pa je zaigral na harmoniko Avsenikovo skladbo Spomin. Starši so nam navdušeno zaploskali. Bili smo zelo pohvaljeni in v očeh nekaterih je bilo opaziti solze sreče. Hvala vam za najlepše druženje. Po končanem nastopu smo staršem podarili ročno izdelana darila. Razveselili pa smo jih tudi z razstavo Bilo je nekoč, kjer smo predstavili stare predmete, ki smo jih našli doma na podstrešju in v šoli.
Družina je kraj, kjer živimo drug z drugim in drug za drugega. Ko pridejo dnevi veselja in nato dnevi trpljenja, se učimo držati skupaj. Vsak član v družini ve, da ima pomembno vlogo. Veseli smo, da nas sprejemate, saj se bomo tako naučili ljubiti, da nam dajete priznanje, saj si bomo prizadevali doseči cilje. Verjemite, v takem domu je sreča popolna.
Vajin zgled in vsa dobrota
ter spomin na topel dom
vodil me bo vse življenje,
da izgubil se ne bom.
Tekst: Zala Drolc, učenke, učenci in učiteljice, foto: učiteljice
Preljuba moja babica (5.5.2018)
Preljuba moja babica,
nasmehni se mi, no,
naj ti tvoj praznik okrasim
s to drobno pesmico.
Zdaj ti dam še poljubčka dva
na mehka lica tvoja,
ta pesmica naj ti pove,
kako zelo si moja.
nasmehni se mi, no,
naj ti tvoj praznik okrasim
s to drobno pesmico.
Zdaj ti dam še poljubčka dva
na mehka lica tvoja,
ta pesmica naj ti pove,
kako zelo si moja.
V četrtek, 22. marca smo v Kulturnem domu Motnik uprizorili igro Kdo je napravil Vidku srajčico. Nastopali so vsi motniški Polžki.
Nekateri so predstavljali živali, otroke in mamo, drugi so igrali na inštrumente in zaplesali ples Mat potico pečejo. Vsi so zapeli prirejene pesmi, o Vidku, mami, živalih in naravi. Ta nastop predstavlja vsakoletno uvodno točko v občni zbor in vsi starejši občani Motnika in Špitaliča so vedno znova veseli otroškega smeha, plesa in petja. Učenci so se v svoje vloge zelo dobro vživeli, najbolj pa jih je razveselila sladka pogača, ki jim jo je razdelila mama. V svojih opisih so poudarili zadovoljstvo, ki so ga čutili ob veselju babic in dedkov ter ob bučnem aplavzu, ki so ga bili deležni po opravljenem nastopu. Motniški Polžki so babice razveselili z voščilnicami, ki so jih za njihov praznik izdelali v šoli. Ob zaključku nastopa pa so si zaslužili sladko nagrado.
Tekst in foto: Marinka Pirc
Ohranimo naravo (5.5.2018)
Smo Polžki vsi veseli
na akcijo odšli,
smeti smo vse pobrali
in srečni smo bili.
Kar nekaj vreč nabrali,
se v šolo smo vrnili,
narava nam hvaležna bo,
ker skrbno očistili smo jo.
na akcijo odšli,
smeti smo vse pobrali
in srečni smo bili.
Kar nekaj vreč nabrali,
se v šolo smo vrnili,
narava nam hvaležna bo,
ker skrbno očistili smo jo.
Tekst in foto: Motniški polžki z učiteljicami
Gregorjevo z motniškimi polžki (22.3.2018)
V ponedeljek, 12. 3. 2018, smo dijakinje 2. f razreda predšolske vzgoje GSŠRM Kamnik obiskale učence v PŠ Motnik. Z njimi smo simbolično praznovali slovenski ljudski praznik.
Na začetku smo nekaj besed namenili zgodovini in pomenu praznika. Gregorjevo je včasih veljal za prvi spomladanski dan. Včasih so verjeli, da sv. Gregor, ki goduje na ta dan, v vas prinaša sonce in pomlad. Ljudem tako ni bilo več potrebno delati ob svečah. Zato so v znak hvaležnosti vaščani v manjše potoke metali goreče predmete. Iz tega je nastala šega, da na predvečer Gregorjevega ljudje po rekah in potokih spustijo doma narejene ladjice, v katere dajo prižgano svečko.
Tako smo tudi mi izdelali ladjice. Izdelali smo jih iz recikliranih materialov. Stari rek pa pravi, da se na ta dan ptički ženijo. Zato smo z otroki izdelali voščilnice z motivom ptička in prisrčnim voščilom. Gregorjevo pa je tudi praznik zaljubljencev, zato smo se naučili pesem Dan ljubezni. Da pa smo se še malo razgibali in se pogreli v hladni zimi, smo se v telovadnici šli nekaj iger, ki so bile povezane s temo, kjer smo predvsem izpostavili ptičke. Žal pa smo imeli malce smole pri vremenu, ker nam ni dopuščal spusta ladjic. Zato smo se odločile, da bodo otroci odšli na krajši sprehod, kjer jih bo na cilju čakalo sladko presenečenje. Če nismo mogli pregnati zime s spustom ladjic, pa upajmo, da smo jo pregnali s sladkimi miškami in čajem. Nato smo se še malce poveselili in vrnili v šolo, kjer smo se skupaj pogovorili, kaj jim je bilo najbolj všeč. Seveda pa smo se tudi veliko smejali, kar je znak odlično preživetega dne.
V podružnično šolo Motnik smo prišle
in skupaj z učenci zabavale se.
Praznik zaljubljencev počastili smo mi
in izdelali veliko lepih reči.
Na začetku smo nekaj besed namenili zgodovini in pomenu praznika. Gregorjevo je včasih veljal za prvi spomladanski dan. Včasih so verjeli, da sv. Gregor, ki goduje na ta dan, v vas prinaša sonce in pomlad. Ljudem tako ni bilo več potrebno delati ob svečah. Zato so v znak hvaležnosti vaščani v manjše potoke metali goreče predmete. Iz tega je nastala šega, da na predvečer Gregorjevega ljudje po rekah in potokih spustijo doma narejene ladjice, v katere dajo prižgano svečko.
Tako smo tudi mi izdelali ladjice. Izdelali smo jih iz recikliranih materialov. Stari rek pa pravi, da se na ta dan ptički ženijo. Zato smo z otroki izdelali voščilnice z motivom ptička in prisrčnim voščilom. Gregorjevo pa je tudi praznik zaljubljencev, zato smo se naučili pesem Dan ljubezni. Da pa smo se še malo razgibali in se pogreli v hladni zimi, smo se v telovadnici šli nekaj iger, ki so bile povezane s temo, kjer smo predvsem izpostavili ptičke. Žal pa smo imeli malce smole pri vremenu, ker nam ni dopuščal spusta ladjic. Zato smo se odločile, da bodo otroci odšli na krajši sprehod, kjer jih bo na cilju čakalo sladko presenečenje. Če nismo mogli pregnati zime s spustom ladjic, pa upajmo, da smo jo pregnali s sladkimi miškami in čajem. Nato smo se še malce poveselili in vrnili v šolo, kjer smo se skupaj pogovorili, kaj jim je bilo najbolj všeč. Seveda pa smo se tudi veliko smejali, kar je znak odlično preživetega dne.
V podružnično šolo Motnik smo prišle
in skupaj z učenci zabavale se.
Praznik zaljubljencev počastili smo mi
in izdelali veliko lepih reči.
Tekst in foto: Katja Poljanšek, Nika Sušnik, Polona Golob, Anamari Repnik, Tanja Merše, Kaja Kobe (dijakinje predšolske vzgoje GSŠRM Kamnik)
Ob slovenskem kulturnem prazniku (15.2.2018)
Na predvečer slovenskega praznika kulture smo v Motniku izvedli program, ki je bil preplet recitacij, pesmi in plesa.
Začeli smo s himno in ugotavljali, da je Zdravljica ena res lepa pesem, s številnimi sporočili, ob katerih se je vredno zamisliti in jih udejanjati. Recitatorji so nam predstavili tri Prešernove - Pod oknom, Ukazi in Slovo od mladosti, pesem Luna seje Paula Verlaina in Drugi breg želja Ferija Lainščka. Prešernove so aktualne tudi v današnjem času, ostali dve sta milozvočni, ki sta pobožali dušo in srce. Pevci in instrumentalisti so nas s pesmijo popeljali po Sloveniji, nas raznežili z lepimi besedili in razvedrili s poskočnimi melodijami. Plesalci so z gibi predstavili dogajanje iz pesmi Povodni mož.
V programu so sodelovali motniški šolarji, pevci okteta sv. Mihaela z Vranskega, harmonikarja Boštjan in Gašper s pevko Vesno ter recitatorji Matej, Božo, Klavdija, Primož, Krista, Darja, Špela in Petra.
Res smo veseli, ker smo v dvorano Kulturnega doma privabili številno občinstvo, ki je prišlo pogledat in poslušat svoje babice, može, mame, sinove ali vnukinje. Hočem reči – nastopajoči so bili iz zelo različnih generacij – od babic do vnukov. V DU Motnik Špitalič smo ponosni, da z nami na prireditvah sodelujejo ljudje različnih starosti iz kraja in okolice. Menimo, da s tem vsi bogatimo, ustvarjamo in razširjamo prijetne odnose, sodelovanje, spoštovanje in dobro voljo.
Začeli smo s himno in ugotavljali, da je Zdravljica ena res lepa pesem, s številnimi sporočili, ob katerih se je vredno zamisliti in jih udejanjati. Recitatorji so nam predstavili tri Prešernove - Pod oknom, Ukazi in Slovo od mladosti, pesem Luna seje Paula Verlaina in Drugi breg želja Ferija Lainščka. Prešernove so aktualne tudi v današnjem času, ostali dve sta milozvočni, ki sta pobožali dušo in srce. Pevci in instrumentalisti so nas s pesmijo popeljali po Sloveniji, nas raznežili z lepimi besedili in razvedrili s poskočnimi melodijami. Plesalci so z gibi predstavili dogajanje iz pesmi Povodni mož.
V programu so sodelovali motniški šolarji, pevci okteta sv. Mihaela z Vranskega, harmonikarja Boštjan in Gašper s pevko Vesno ter recitatorji Matej, Božo, Klavdija, Primož, Krista, Darja, Špela in Petra.
Res smo veseli, ker smo v dvorano Kulturnega doma privabili številno občinstvo, ki je prišlo pogledat in poslušat svoje babice, može, mame, sinove ali vnukinje. Hočem reči – nastopajoči so bili iz zelo različnih generacij – od babic do vnukov. V DU Motnik Špitalič smo ponosni, da z nami na prireditvah sodelujejo ljudje različnih starosti iz kraja in okolice. Menimo, da s tem vsi bogatimo, ustvarjamo in razširjamo prijetne odnose, sodelovanje, spoštovanje in dobro voljo.
Tekst: Majda Zupančič, foto: Vida Kovačič
Novoletna predstava za najmlajše: Modri cvet (8.1.2018)
Tudi v letošnjem decembru smo za naše najmlajše poskrbeli s kratko igrano igro. Tokrat smo odigrali igro z naslovom Modri cvet avtorice Anite Šefer Mihelič, priklicali smo tudi dedka Mraza.
A letošnje leto je vendarle bilo malce drugačno. Vsako leto k igri povabim starejše motniške otroke, letos pa sem povabila kar njihove starše. In odziv je bil krasen. Sestavili smo ekipo, razdelili vloge in scenarij ter pričeli z delom. V mesecu decembru smo se kar pridno dobivali in vadili igro, da smo jo v soboto, 30. 12., ob 17. uri v parku pod lipami tudi premierno odigrali. Po predstavi pa je otroke, tako kot vsako leto, obiskal še dedek Mraz in prav vsakega otroka razveselil z darilom.
Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da smo uspeli pričarati nasmeh in iskrice v oči našim otrokom!
A letošnje leto je vendarle bilo malce drugačno. Vsako leto k igri povabim starejše motniške otroke, letos pa sem povabila kar njihove starše. In odziv je bil krasen. Sestavili smo ekipo, razdelili vloge in scenarij ter pričeli z delom. V mesecu decembru smo se kar pridno dobivali in vadili igro, da smo jo v soboto, 30. 12., ob 17. uri v parku pod lipami tudi premierno odigrali. Po predstavi pa je otroke, tako kot vsako leto, obiskal še dedek Mraz in prav vsakega otroka razveselil z darilom.
Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da smo uspeli pričarati nasmeh in iskrice v oči našim otrokom!
Tekst: Petra Zupančič, foto: Majda Zupančič
Pohod DU Motnik-Špitalič (8.1.2018)
Torek, 19. december 2017. V Kamniku in do Kavrana megleno, tam se je pa odprlo jasno – sončno, a precej mrzlo zimsko jutro.
Izpred gostilne pri Mežnarju v Zg. Tuhinju smo se odpravili do cerkve sv. Vida. Bolj kot smo se oddaljevali od vasi, bolj se je kazala prava zimska idila: v dolini ivje (kot sladkorni poprh), okrog nas pa sneg, zasnežena drevesa, viseče, s snegom obložene veje in nad nami modro modro nebo. Postanek pri cerkvi, pogled in razgled na vse strani in pot smo nadaljevali po gozdni cesti nad cerkvijo ter višje po pobočju Menine planine. Po zvoženih, delno kopnih poteh smo prispeli do odcepa za Oseke in Golice. Mi smo se spustili v smeri proti Golicam. Še asfaltirana cesta skozi zgornje Golice in vrnili smo se na izhodišče. Če nas je še zjutraj malo zeblo, je bilo zdaj že prav prijetno. 17 pohodnic in pohodnikov nas je zadovoljnih zaključilo še en pohod izmed letošnjih številnih kratkih in daljših. Da bi jih bilo še veliko v prijetni družbi! PA SREČNO IN ČVRST TER VAREN KORAK.
Izpred gostilne pri Mežnarju v Zg. Tuhinju smo se odpravili do cerkve sv. Vida. Bolj kot smo se oddaljevali od vasi, bolj se je kazala prava zimska idila: v dolini ivje (kot sladkorni poprh), okrog nas pa sneg, zasnežena drevesa, viseče, s snegom obložene veje in nad nami modro modro nebo. Postanek pri cerkvi, pogled in razgled na vse strani in pot smo nadaljevali po gozdni cesti nad cerkvijo ter višje po pobočju Menine planine. Po zvoženih, delno kopnih poteh smo prispeli do odcepa za Oseke in Golice. Mi smo se spustili v smeri proti Golicam. Še asfaltirana cesta skozi zgornje Golice in vrnili smo se na izhodišče. Če nas je še zjutraj malo zeblo, je bilo zdaj že prav prijetno. 17 pohodnic in pohodnikov nas je zadovoljnih zaključilo še en pohod izmed letošnjih številnih kratkih in daljših. Da bi jih bilo še veliko v prijetni družbi! PA SREČNO IN ČVRST TER VAREN KORAK.
Tekst in foto: Majda Zupančič
